Afriška bomba, s katero se lahko tolažijo Italijani

Zaynab Dosso. FOTO: Profimedia.

Eksplozivna Afričanka z italijanskim potnim listom Zaynab Dosso je letos postala svetovna prvakinja in Italijane po moškem popeljala tudi na vrh ženskega svetovnega sprinta.

”Končno!” je po finalu nedavnega dvoranskega svetovnega prvenstva zavpila novopečena svetovna prvakinja na 60 metrov Zaynab Dosso.

Po izjemnem teku, v katerem je zmagala z rezultatom 7,00, za seboj pa pustila tudi olimpijsko prvakinjo na 100 metrov, ki je spisala eno najlepših športnih zgodb leta 2024, Julien Alfred, je namreč le prišla do tako želene zlate medalje s svetovnih prvenstev, ki se ji je dolgo časa izmikala.

V Torunu je zaokrožila komplet medalj z največjega dvoranskega atletskega tekmovanja na svetu. Lani v Nanjingu je bila srebrna, pred dvema letoma pa se iz Glasgowa vrnila z bronasto kolajno.

Z zlato medaljo, ki jo je dobila v Torunu. FOTO: Profimedia.

Velik večer za italijansko žensko atletiko

Ne samo to, dopolnila je velik dan za italijansko žensko atletiko, ki je na novo zlato medaljo z dvoranskih svetovnih prvenstev do letos čakala vse od zmage Fione May v skoku v daljino daljnega leta 1997.

Le dve uri pred tem je čakanje, ki je trajalo dolgih 29 let, prekinila Nadia Battocletti, ki je zmagala na 3000 metrov, takoj za njo pa je na vrhu sveta stala tudi 26-letna italijanska sprinterka.

Dosso, ki jo zaznamuje predvsem izjemen start, na katerem dobesedno eksplodira, zato jo nekateri kličejo kar ”bomba”, ima sicer afriške korenine.

Leta 1999 je bila rojena v manjšem mestu Man v Slonokoščeni obali, od koder sta se njena starša v Italijo preselila leta 2002, ko je bila stara tri leta.

V Italijo je prišla kot desetletnica

Sama je na Apeninski polotok prišla šele sedem let pozneje, ko je bila stara deset let, italijansko državljanstvo pa dobila komaj leta 2016, ko je bila stara že 17 let, in z italijansko štafeto že istega leta nastopila na svetovnem mladinskem prvenstvu v Bydgoszczu na Poljskem. V državi, v kateri je zdaj prišla do uspeha kariere.

Nastopov na velikih mladinskih tekmovanjih se je v naslednjih letih zvrstilo še kar nekaj, a na nobenem ni pustila večjega vtisa.

Tudi ob debiju na največjem članskem odru se ni posebej izkazala. Svetovnemu vrhu se je približala šele v zadnjih letih in zdaj tudi skočila povsem na njegov vrh.

Morda je bilo tako tudi zaradi tega, ker se je z atletiko začela ukvarjati dokaj pozno, šele na koncu osnovne šole, s sprintom pa še malce pozneje.

Prvič na velikem odru v Beogradu

Prvič je bila na velikem članskem tekmovanju zraven pred štirimi leti v Beogradu, kjer je na dvoranskem svetovnem prvenstvu na 60 metrov obstala v polfinalu. Poleti istega leta je debitirala še na svetovnih prvenstvih na prostem in v Eugeneu na 100 metrov prav tako prišla do polfinala.

Mesec dni pozneje je na evropskem prvenstvu v Münchnu tekla v finalu in tam zasedla sedmo mesto, z italijansko štafeto 4×100 metrov pa prišla do prve velike medalje – bronaste.

V polfinalu je tekla tudi na svetovnem prvenstvu 2023 v Budimpešti, kjer je z italijansko štafeto skorajda prišla do velikega podviga, stopničk, a je Italijankam malo zmanjkalo. Bile so četrte.

Z maskoto evropskega prvenstva 2024 v Rimu. FOTO: Profimedia.

Leta 2024 se ji je zgodil velik preskok

V letu 2024, na pragu 25. leta, je sledil velik preskok. Pozimi je osebni rekord na 60 metrov s 7,14 premaknila na izjemnih 7,02 in odlično formo pokazala tudi na svetovnem dvoranskem prvenstvu v Glasgowu, kjer je s tretjim mestom prišla do prve posamične medalje z velikih tekmovanj.

Poleti je močno popravila tudi osebni rekord na 100 metrov (z 11,14 na 11,01) in pred domačimi navijači, na evropskem prvenstvu v Rimu, osvojila bronasto kolajno.

Lani je v vsega dveh tednih Italiji prinesla dve medalji z velikih tekmovanj. Najprej je v Apeldoornu z odličnih 7,01 postala evropska dvoranska prvakinja na 60 metrov, potem pa v Nanjingu s svetovnega prvenstva prinesla še srebro.

Po naslovu evropske dvoranske prvakinje v Apeldoornu. FOTO: Profimedia.

Atipična, tiha sprinterka

Septembra se je na svetovnem prvenstvu v Tokiu ob nekoliko skromnejši formi izšlo slabše, še tretjič v nizu je obstala v polfinalu, potem pa je letos pozimi sprintersko ročico vrgla še v prestavo višje in februarja na mitingu v Torunu z novim italijanskim rekordom 6,99 postala peta Evropejka, ki se je na 60 metrov spustila pod sedmimi sekundami.

Skorajda natanko mesec dni pozneje je v isti dvorani postala svetovna prvakinja in spisala eno letošnjih največjih zgodb italijanskega športa.

“To je rezultat vsega dela v zadnjih letih. Vedela sem, da sem pripravljena. Samo verjeti sem morala do konca,” je tiho in mirno povedala po uspehu kariere, ki ni tipična sprinterska zvezdnica. Ni glasna, ne išče pozornosti in ne daje izjav, ki bi silile na naslovnice.

Če jim že ne gre v nogometu …

Morda tudi zato je v Italiji zelo priljubljena, malce pa zagotovo tudi zaradi tega, ker se po njenem naslovu lahko malce potolažijo.

Če jim v zadnjih dveh desetletjih s svetovnimi prvenstvi ne gre v nogometu, se lahko pohvalijo vsaj s tem, da so postali sprinterska svetovna velesila.

Po olimpijskem prvaku na 100 metrov iz Tokia in dvoranskem svetovnem prvaku na 60 metrov Marcellu Jacobsu so najboljšo na svetu zdaj dobili še v ženskem sprintu …